Eko Tabor smo v letošnjem letu izvedli prvič in zaradi bogate ponudbe, tako kulinarične kot rekreacijske in animacijske, smo se odločili za kmetijo Pr’ Robež, ki nas je poleg omenjenih dejstev prepričala tudi s ponudbo jahanja na umirjenih lipicankah, pod strokovnim vodstvom in zagotovljenim spremstvom.
Prvi dan smo se spoznali z lastnico kmetije, ga. Darjo in z vsemi živalmi: s kužki Berto in Kajo, z mladimi nagajivimi mucki in z lipicankami.
Domačija se nahaja v vasi Lom pod Storžičem, v občini Tržič. Gorska vasica leži na ledeniških lomih na nadmorski višini okoli 700 m., obkrožena z vrhovi Karavank, Storžiča in Kokovnice. Lega je atraktivna in idilična, obdana z bujnimi gozdovi, travniki in pašniki, polnimi živopisnega cvetja in zdravilnih zelišč.
Domačija Pr’Robež je stara najmanj 300 let. V hiši je bila nekoč gostilna, znana že iz 18. stol. Še vedno je ohranjena nekdanja vinska klet, ki je glede na svojo starost res nekaj posebnega.
Njihova posebnost je tudi povezovanje tradicije in spoštovanja dediščine naših prednikov s sodobnim, ekološkim kmetovanjem. Na kmetiji zato na tradicionalen, sonaraven način, večinoma ročno pridelujejo ekološko krmo, sadje, vrtnine in zelišča, seveda brez uporabe umetnih gnojil ali pesticidov. Ukvarjajo se tudi z rejo in promocijo lipicanskega konja. So edina ekološka kmetija, kjer konji celo leto živijo na prostem.
Cilj kmetije je varovanje, ohranjanje in promocija vrednot in bogastev naravne in kulturne dediščine podeželja, narave in zdravja, ter izobraževanja v obliki predavanj, predstavitev in delavnic, ki jih organiziramo v zvezi s tem.Več o kmetiji Pr’Robež.
Aktivnosti na taboru so bile nam vsem v veselje. Na domačiji je bilo veliko domačih živali, s katerimi smo prebili veliko časa, spoznavali smo lipicanke, jih božali in krtačili ter jih tudi jahali. Nismo vedeli, da je konja potrebno krtačiti eno uro, da se koža prekrvavi in da se obnovi zaščitni sloj kože, ki konja pomaga zaščititi pred mrčesom.
Pomagali smo seveda tudi pri kmečkih opravilih: spravljanju sena, krmljenju, žaganju in spravljanju drv, zalivanju vrta ter se po dobrih obrokih in pomoči pri pospravljanju razgibali na sprehodih. Luka se je še posebej razveselil skupnega žaganja drv z gospodarjem Janezom in kar en, dva, tri nam je zmanjkalo drv na kupu! Seveda pa ta podvig ne bi bil uspešen brez pridnih rok skladateljic drv: Olge, Stanke, Maje in Polone, ki so Urošu, Jožku in Danilu še prehitro pobrale vsa drva iz samokolnice.
Dekleta, ki niso prišla na vrsto pri tem delu; Stanka, Simona, Majda in Zlata so nam narezala sadje za okrepčilo v odmoru, Martina in Matevž pa sta poskrbela za dobro voljo in smeh, ob spremljavi katerih se veliko lažje dela.
V enem izmed večerov smo se vsi skupaj podali v skrivnost in lepoto orientalskega plesa. Se nam zdi, da so izza ograde še naše konjske lepotice pogledovale proti oknu izza katerega se je razlegala tiha, čudovita glasba….
Med vsemi stvarmi, ki smo jih počeli, pa nam je kdaj pa kdaj ostalo še toliko volje in moči, da smo si naredili kakšno ogrlico ali zapestnico ali pobarvali kakšno izmed čudovitih slikic iz čarobnega vrta pobarvank za odrasle.
Po delavnici, s katero nas je razveselila likovna pedagoginja Darja in na kateri smo ustvarili hotelčke za prezimovanje žuželk, pa nas je gospodar za nagrado ker smo bili res delovni in odlični gostje 🙂 popeljal s traktorjem do izhodišča, od katerega smo se naprej odpravili peš in se odžejali ob izviru bistrega, hladnega potočka. Kako smo lahko srečni, da živimo v tako lepi in bogati deželi, smo si bili vsi enotni, ko smo se na traktorski prikolici, ob prijetnem pihljanju vetrca pripeljali nazaj na domačijo.
Zadnji večer smo imeli zaključno druženje, na katerem smo dobili majice z logotipom kmetije, mi pa smo ekipi podarili našo skledo za žgance, dekletom (trem mladostnicam, ki so se prostovoljno javile za pomoč in druženje z nami), pa male glinene podkvice. Ena izmed njih nam je zaigrala še nekaj klasike na kitaro, skupaj pa smo dan zaključili s prepevanjem naših starih, lepih ljudskih pesmi.
Kar prehitro je minilo, vendar je z rečmi, ki so nam všeč vedno tako in po zajtrku zadnji dan smo se odpravili še na ogled Dolžanove soteske ter se za popotnico okrepčali v piceriji Buf. Smo se za vsak slučaj že kar takrat prijavili za naslednje leto 🙂 .
