Na Otoku ljubezni v Ižakovcih

Reka Mura se je skozi stoletja ob svojem koritu poigrala z naravo in ustvarila naravni otok, ki so ga domačini poimenovali Otok ljubezni.
Brod
Skozi vse leto obiskovalci Otoka ljubezni lahko posežejo po vožnji z brodom, ki je eden redkih, še obstoječih povezav med levim in desnim bregom Mure.
Brod v Ižakovcih in brod v Melincih sta dva od skupno treh brodov, ki še vozijo po reki Muri v Sloveniji. Brod sestavljata dva plitva čolna (kumpa), povezana s povezovalno in nosilno ploščadjo, na kateri je brodnikova utica. Ploščad z ograjo je pripeta na jekleno med-obrežno vrv, po kateri teče škripec z obesno vrvjo. Brod se preko reke pomika s pomočjo rečnega toka.

Mlin
Najnovejša pridobitev Otoka ljubezni je vsekakor pravi plavajoči mlin na Muri, ki je edini tovrstni objekt v Sloveniji in eden redkih v tem delu Evrope.
Še pred nekaj desetletji je na Muri delovalo preko 40 plavajočih mlinov. Mlin v Ižakovcih je izdelan leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih mlinov na Muri. Mlin je v celoti iz lesa. Skupaj z velikim mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih (kumpih). V prostorih mlina je posebna soba za mlinarja, ki v mlinu melje ajdovo, pšenično, pirino in koruzno moko.

Tkalska delavnica
Po 1. svetovni vojni se je začelo veliko povpraševanje po lanu, saj je primanjkovalo surovin za izdelavo oblačil. Tako so ljudje v Dolinskem predelu Prekmurja začeli množično pridelovati lan in ga tudi ročno predelovati. Na novo so lan v Ižakovcih za potrebe turističnih in kulturnih prireditev začeli pridelovati po letu 1992. V tkalski delavnici ženske – imenovane Skupina lan, članice Društva za kulturo in ljudsko izročilo Ižakovci, prikazujejo potek predelave lanu, prejo lanu in tkanje.

Izdelki iz slame
Pletenje slamnatih izdelkov spada med eno od redkih, še ohranjenih domačih obrti v Prekmurju. Izdelki se pletejo iz ržene slame, medtem ko pšenično klasje služi za dekoracijo. Še nedozorelo – zeleno žito se na njivah pobere ročno in se suši na obeh straneh, da slama postane bela. Pred pletenjem je potrebno slamo namočiti z vodo, da se lažje upogiblje.

Stalna razstava “Büjraštvo na reki Muri”
V brežni hiši je na ogled postavljena stalna razstava o büjraštvu. Razstavljeni so predmeti in orodje, ki so ga nekoč büjraši uporabljali pri svojem delu.
Mura, simbol in duša Prekmurja, je divja in nevarna reka. Poplavljala je, odnašala mline in brodove ter si ob velikih deževjih in naraslih vodah iskala novih poti. Ljudje so se spopadali z reko in jo zabüjrili. Iz büjranja se je razvil spoštovan poklic büjraš. Ime izhaja iz prekmurske besede büjr, kar pomeni približno to, kar v slovenščini jez. Vendar Mura ni zajezena. Utrjeni so njeni bregovi, ob tem pa narejeni še drugi posegi, ki reki preprečujejo razvijati neznansko moč svoje vode. Büjraši z naravnimi sredstvi iz lesa vrb, topolov, jelš spletajo butare. Ob poškodovano brežino zabijajo kole, zlagajo plast butar, vozijo gramoz za učvrstitev, vse nekajkrat ponovijo, da dobijo kompaktno in masivno gradnjo, ki jo čvrsto zvežejo z jekleno žico.