»Daleč tam na severu Ljubljane, kjer ločijo nebotični vrhovi Kamniških planin sončno Kranjsko od Koroške, leži majhna deželica, čisto samosvoja, obdana krog in krog od visokih gora, Jezersko.« sta pred 100 leti, navdušena nad pokrajino Jezerskega, zapisala dva pomembna moža.
Deželica, ujeta med vrhove, na katerih so se še vedno belile zaplate snega, ujeta v tišino gozdov in blejanje ovac, petje murnov na pokošenih travnikih, je nudila zavetje udeležencem letošnjega izobraževalnega tabora, ki smo ga od 13. do 17. junija 2014, organizirali na Jezerskem.
Udeleženci:
Naša gostitelja sta bila Polona in Drejc Karničar s Šenkove kmetije, ki se ponaša s častitljivo starostjo. V nekaterih zapisih se pojavljata letnici 1517 in 1533, kar kaže na to, da se hiša bliža svoji petsto letnici.
Pa da ne bo pomote – udeleženci izobraževalnega tabora smo bivali v lični poselski ali preužitkarski hiši, ki so jo zgradili na temeljih hiše, ki so jo zgradili v drugi polovici 17. stoletja.
Tako Polona kot Drejc sta nam s ponosom razkazala celotno kmetijo in naš začasni dom in nas opozorila na določene elemente, ki so še dediščina prvotne preužitkarice in se danes lepo sovpadajo s svežino nove hiše.
Hiša še vedno diši po novem, saj so imeli otvoritev pred kratkim.
Ob prihodu nas je pozdravil tudi Riči, za katerega bi lahko rekli, da ni čisto tipičen predstavnik Jezersko – solčavskih ovac. Poleg psa Arčija, kokoši, mačk in petelinov, se je tudi on prosto sprehajal po kmetiji. Pašo in objeme pa si je izbiral kar sam.
Na taboru nismo samo lončarili, pač pa smo že prvi dan poprijeli za delo na kmetiji. Nič zato, če smo s skednja in hleva prišli prašni, umazani in prepoteni. Večerja tega dne nam je še posebno teknila. Polona nas je vse dni razvajala s svojimi dobrotami.
Lučaj od Šenkove kmetije stoji Jenkova kmetija. Na dvorišču kmetije stoji velika stavba, ki je bila pred dobrimi petsto leti postavljena kot prenočišče potujočim trgovcem, ki so potovali med Kranjsko in Koroško. Danes je v stavbi etnografski muzej z zbirko predmetov in opreme iz vsakdanjega življenja Jezerjanov nekoč. Poleg razstavnih predmetov, ki so jih Jezerjani ohranili, pa so najdragocenejši podpisi in napisi potnikov iz 16. stoletja, ohranjeni na steni ene izmed sob.
Tako kot včasih, smo se tudi mi ob večerih zbrali v hiši. Poslušali smo zgodbe o Jezerjanih nekoč in skušali iz gline oblikovati vsak svojo ovco, ki je tako značilna za to področje.
Na lončarjenje smo se dnevno odpravljali v dolino, v Voglje, k lončarki Barbi Štembergar – Zupan. Jožko, Mojca, Suzana, Tanja, Luka, Franc, Jožko in Sandra so jo s svojo zagnanostjo in spretnostjo prijetno presenetili. Vsak po svoje se je trudil in dokazal, da zmore. Nekatere stvari čisto samostojno, druge s skupnimi močmi. Z Andrejo pa sva bili ponosni na vsakega od njih.
Ne samo z izdelki, na kvizu, ki smo ga organizirali zadnji večer, so dokazali, da so kljub temu, da smo se na večer utrujeni vračali k Poloni in Drejcu, okrog hodili z odprtimi očmi in ušesi.
Spet smo se naučili nekaj novega, spoznali nove ljudi in dokazali, da smo »fajn«.
Udeleženec tabora Jožko Oblak je svoje vtise zapisal, preberete jih lahko tukaj.
