Snega je bilo na Pokljuki v začetku marca še dovolj. V jutranjih urah, po zajtrku, ko je sneg še trd in ko sonce vabi na zrak, smo se podali pod Viševnik in uživali v sankanju.
Vsi ostali, ki niso bili za sankanje, so delali krajše ali daljše sprehode v okolici. Proti planini Uskovnica in Konjščica, proti Viševniku ali pa v neznano po pokljuških gozdovi,..povsod je bilo lepo.
Zvečer, ko je že padel mrak in nam je svetila polna luna, smo prižgali bakle in osvetlili sankališče.
Torta za zadnji dan na Pokljuki je postala že kar tradicionalna. Težko smo jo pričakovali in zelo smo se razveselili obiska direktorice ga. Mirjane Česen, ki nam je torto pripeljala.
Torto so skupaj razrezali tisti, ki so zimovali na Pokljuki prvič. To so z leve proti desni: Branko, Ines, Grega in Matevž.
Posladkali smo in se poslovili od hotelskega osebja, ki nas je, kot že leta poprej, lepo sprejelo in ugodilo vsem našim željam. Za to priložnost smo jim v zahvalo podarili naše glinene izdelke.
Pa še skupinsko fotografiranje pred odhodom domov.
Dnevi, ki smo jih preživeli na Pokljuki, so nas napolnili z novo, svežo energijo, nam dali novega zagona. V pravi meri smo združili aktivnosti, ki jih ni bilo malo, s počitkom. Vreme je bilo večino časa lepo, kar smo vedno izkoristili in čas preživeli na prostem, v naravi. Bilo je super, uživali smo.
Prihodnje leto gremo spet!
