Uporabniki enote Šenčur smo si ogledali zelo zanimiv Tematski park v naravi – Labirint Bled. Park je letos odprt poskusno in ustvarjalca Luka Kastelic in Bojan Gogala sta o parku zapisala: »Labirint Bled je zabavno poučni park, sestavljen iz koruznega, gozdnega in travniškega labirinta, kjer spoznate naravo na zabaven in didaktičen način. Obiskovalci parka na zanimiv način narave ne samo spoznajo, ampak jo tudi občutijo, saj so v parku informativne in interaktivne točke, ki pripravijo obiskovalca, da aktivno sodeluje pri spoznavanju narave. Preko nekaterih interaktivnih točk spoznavajo tudi sebe, saj izboljšujejo orientacijo, kreativnost ali spoznavajo izgled gozda v pogledu optične iluzije.«
Slišalo se je nadvse zanimivo in Luka Kastelica smo povprašali o možnosti ogleda. Prijazen odziv, posluh, velika mera navdušenja in ljubezni do narave so nas hitro prepričali, da si je park vredno ogledati. Pa še zabavno raziskovanje se je obetalo.
Zgodaj smo pohiteli proti Bledu in odkrili vhod pri leseni hiški, kjer nas je pričakala Maja in nam prijazno predstavila park ter nam razdelila zemljevide za hojo po labirintu…da bi se ne izgubili 🙂
V labirint smo se odpravili v dveh skupinah, ena si je ogledala poljski labirint, druga pa se je podala v nekoliko bolj strm mešani in iglasti gozd in na travnik, pot pa zaključila v koruznem labirintu. Prva skupina se je na vhodu v poljski labirint seznanila z nekaj zanimivostmi o koruzi in sončnicah, nato pa pogumno zakorakala v labirint. Poti je bilo veliko in vse so nas vodile naokoli, tako da smo table z zanimivimi vsebinami zavzeto iskali.
Ob naslednji informativni točki smo zvedeli za kaj vse je uporabna koruza. Presenetila nas je raznovrstnost uporabe, najbolj pa to, da se uporablja tudi za gorivo.
Nadaljevali smo do točke, kjer je bila zastavljena uganka. Z natančnim prebiranjem navodil smo rešitev izvedli en, dva, tri in šele pri zadnji tabli ugotovili, da smo bili prehitri. Vrnili smo se nazaj in uganko rešili tako, kot je bilo prav
Ker smo našli vse informativne točke, smo začeli iskati pot, ki bi nas popeljala do izhoda. Mateja se je opogumila in nas popeljala v pravo smer. Kmalu smo zagledali izhod in navdušenje, ker se nismo zgubili je bilo veliko.
Ko smo čakali drugo skupino, smo imel čas, da rešimo še kreativno točko pred vhodom v labirint. Iz naravnih materialov, ki so nas navdušili s svojimi posebnostmi, smo sestavili pristno domače okolje: hišo, psa, drevo in klopco pred hišo.
V tem času nam je Maja skuhala koruzo in ker smo bili res aktivni, smo si privoščili prijeten počitek. Potem smo pa čakali in čakali….in čakali…drugo skupino.
Druga skupina je začela svojo pot v mešanem gozdu, nadaljevala v iglastem gozdu, preko travnika v koruzni labirint. Informativne točke so nam odkrivale zanimivosti, kot so vrste dreves in živali v naših gozdovih, naravni procesi fotosinteze in razkrajanja, medsebojna povezanost človeka in rastlin v življenjski krog ter ekologija. Interaktivne točke so nas spodbudile, da o naravi nismo samo razmišljali, ampak smo jo tudi občutili.
Najprej smo se ustavili ob točki, kjer smo lahko bosi hodili po kamnih, mahu in listju. Pot je sprva preizkusila le Barbara, potem pa se je ojunačil Andrej, za njim pa še Matjaž in Aleš, ki je sledil predlogu in za intenzivnejše občutenje različnih gozdnih podlag hodil z zaprtimi očmi. Pri tem je bil zelo resen…
Prva izkušnja je v skupino prinesla prijetno raziskovalno vznemirjenje.
Že nas je pričakala gozdna postelja. V zraku polnem kisika, vonja narave, ob zvoku šumenja listja in krakanju ene precej glasne srake, bi lahko tudi zaspali, a smo rajši odhiteli dalje.
V iglastem gozdu smo odkrili velik gozdni inštrument. Ksilofon je narejen iz navadne smreke in nanj smo zaigrali neže in otroške melodije, pa tudi divje afriške ritme, Matjaž pa je poizkusil zaigrati na pravo smreko in ugotovil, da tudi ta ob udarcu zazveni.
Točko z optično iluzijo smo odkrili ob robu travnika. Zavrteli smo »liziko« in 30 sekund zrli v njeno središče. Ob ponovnem pogledu v gozd narava nekako vzvalovi in se premika. Pusti tudi nenavaden občutek v želodcu.
Pot nas je vodila do koruznega labirinta, v katerem smo morali poiskati le eno točko povsem v središču. Ni bilo najbolj enostavno in nazadnje jo je našel Aleš. Lotili smo se izdelovanja koruzne punčke, počasi pa smo želeli zaključiti naše popotovanje.
Tako smo koruzno ličkanje pustili za naslednje obiskovalce in pohiteli naprej. In ko smo se ravno začeli vrteti naokoli in se spraševati kam gre prava pot, slišimo Ireno, ki nas kliče:
»A ste se zgubili?«
» Kaj?«
»A ste se zgubili? »
» Ja !!! «
Ja, labirint je upravičil svoje ime in res smo se izgubili. Ko pa smo ob pogledu na uro ugotovili, da nam je čas zbežal nekam med koruzne storže, je Barbara prevzela navigacijo v svoje roke, hitro smo našli pravo smer in se ponovno pridružili prijateljem.
Tudi drugo skupino je pričakala Maja s kuhano koruzo in s prijetno kulinarično izkušnjo smo zaokrožili »koruzni dan.«
