Kjer se prekmurska ravnina dvigne v vinorodne gorice in preide v Goričko, smo letos prvič organizirali lončarski tabor, ki se ga je udeležilo sedem uporabnikov in uporabnic. Tabor je bil izobraževalnega značaja, na katerem so udeleženci pridobivali nova znanja in spretnosti za izdelavo izdelkov iz gline.
Nastanjeni smo bili v Kraščih, na kmetiji pri Ferencovih. Gospodinja Marjeta in vsi na kmetiji so nas razvajali z dobrotami, ki jih pridelujejo doma in skrbeli, da nam ni nikoli nič manjkalo. Spoznavali smo stare slovenske ter lokalne običaje in opravila. Na kmetiji so nam pokazali kako se plete košare iz šibja, kako ženske ob zimskih večerih izdelujejo rože iz krep papirja, preizkusili pa smo se tudi kot krovci. Naša slamnata streha bi gotovo puščala.
V svoje okrilje nas je vabilo Ledavsko jezero. Čeprav smo ob prihodu opazili prav poseben znak na katerem je bila vidra, pa nam te ni uspelo spoznati. So se pa zato na obrežju prav nič sramežljivo šopirili labodi, zvečer pa so nas z glasnim regljanjem uspavale žabe in nočne ptice. Pa da ne pozabimo tudi na komarje, ki so nas, Gorenjce, obiskovali vsak večer.
Lončarja Karel Šalamon in Štefan Zelko sta nas čakala v Gradu, pri OŠ Grad, kjer smo v senci mogočnih brez in v družbi lončarskih vreten preživeli veliko časa. Vse dni smo pridno lončarili. Posebno doživetje nam je pripravil lončar Štefan Zelko. Izdelke smo žgali v peči tako, kot so jih žgali nekoč. Po nekaj urah žganja smo lahko pokukali skozi odprtino in ugledali razbeljene lonce.
Običaj je bil, da se je ob takem delu tudi dobro jedlo in pilo. Pekli smo kruh, ga natrli s česnom in namazali z zaseko. Vsak si je lahko spekel tudi slanino in klobase, manjkala pa ni niti harmonika in nekatere so zasrbele pete.
Srečali smo se tudi z zeliščarjem Lovrom, ki nam je dokazal, da je okrog nas ogromno rastlin, ki jih lahko uživamo. V gozdu smo nabrali nekaj rož in si skuhali čaj.Da pa ne bi samo lončarili, smo se med zelene griče odpeljali z vlakom. Ogledali smo si največji grad na Slovenskem, grad Grad, ki ima 365 soban. Skozi gozdove Goričkega smo se odpravili na tromejo med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Ogledali smo si kamnolom in Putarov mlin, ter kužno znamenje, ki ga domačini imenujejo Beli križ. Pot smo zaključili še z obiskom cerkve.
Naš tabor smo zaključili s kopanjem v Moravskih toplicah.
Ves čas smo srečevali prijazne ljudi, ki so nam pomagali, ko smo zašli s poti. V dneh, ko smo bili njihovi gostje, so nam prikazali in dali vse, da je bilo naše bivanje prijetno.
Radi bi se še enkrat zahvalili vsem, ki so nas spremljali na taboru: Ferencovim, lončarjema Karlu Šalamonu in Štefanu Zelku, ravnatelju OŠ Grad Viktorju Navotniku, hišniku Stanetu, zeliščarju Lovru Vehovarju in Občini Grad, ki nam je omogočila brezplačen ogled gradu.