V tem prednovoletnem času smo si v Šenčurju ogledali zelo zanimivo hišo, Hišo čez cesto. Gospa Dragica Markun, upokojena vzgojiteljica in aktivna članica Društva prijateljev mladine Šenčur, nas je povabila v hišo, ki jo je obnovila v muzej pravih zakladov. V njeni hiši najdemo spomine otroštva, pridnih kmečkih rok in dušo starih običajev. Začudeni smo bili, kaj vse je spravljeno in ohranjeno v tej hiši: od starega kmečkega orodja, ki se je rabilo za delo na poljih in pri hišnih opravilih, naprava za rofkanje turšce, kose in stare mišnice, do dobro ohranjenih gospodinjskih pripomočkov, peharji, jerbasi, svitki, stari testomati za piškote (le kdo bi si mislil, da so to imeli že takrat), omela za krušne peči iz ličkanja, loparji za polaganje kruha v peč, mert’nga, ribžn za cune prat…
Še bolj zanimivo pa je bilo, ker je kar nekaj uporabnikov poznalo ta orodja in pripomočke in tudi izrazi jim niso bili tuji. Stara kmečka izba nas je popeljala nazaj v čas, ko so domači še sedeli ob mizi, si greli roke ob domačem čaju in jedli v krušni peči pečen kruh, zraven pa zapeli tiste stare, domače pesmi, ki so povezale družino in priklicale nasmeh na obraz.
Navdušeni smo bili nad zbirko igrač. Najstarejša lutka ima 80 let in je narejena iz »papirmašeja«. Na ogled je tudi predhodnica današnje Barbike. Spomnili smo se vseh vozičkov, ki smo jih imeli za igranje in v katerih smo dekleta prevažale naše najljubše punčke, lesenih konjičkov, medvedkov polnjenih s slamo………..res prava paša za oči in obujanje spominov.
Težko je opisat kaj vse se najde v tej hiši. Čas ob ogledu vseh teh starih, zelo dobro ohranjenih igrač in orodij, mine kot bi mignil. V tem predbožičnem času pa nas spomni tudi na to, da je zelo malo potrebno, da človeku postane toplo in se spomni, da bližina ljudi pomeni največ in je tudi najlepše darilo, ki si ga lahko podarimo čisto zastonj.
