Končno je napočil tako zelo težko pričakovani dan, ko smo se uporabniki in spremljevalci prve skupine odpravili na tradicionalno letovanje na Kolpo, kot mu rečemo mi. Polni vznemirjenja, pričakovanj in z velikim navdušenjem smo se usedli v kombija in jo mahnili proti Beli krajini. Pot nas je peljala skozi prelepe dolenjske konce in kraje. Naš prvi postanek je bil v Žužemberku. Če vas bo pot kdaj zanesla sem, vam toplo priporočamo ogled slikovitega gradu in kavo v bližnjem lokalu.
Na naši poti smo imeli tudi en nepredviden postanek. Če si slik še niste dodobra ogledali, vam povemo, da je ob poti tekel sam gospod Uroš Slak. In mi ne bi bili mi, če se ne bi ustavili, ga nagovorili in naredili z njim luštno fotko. Srečanje je bilo pristno in doživeto.
Nato je sledilo presenečenje; v Mirni peči smo si ogledali Muzej Lojzeta Slaka, ki ga vsi tako zelo radi poslušamo in pojemo njegove pesmi. No…, pa tudi plešemo. Branko je ves ponosen na fotografijah pokazal svojega svaka Franeta, ki je nekoč igral v Ansamblu Lojzeta Slaka.
Na poti do Novega mesta smo naredili še »fotosešn« ob sončnicah, ki simbolizirajo lepoto, upanje in veselje. Sončnica je tudi simbol sreče in optimizma.
Utrip v Novem mestu je umirjen. Mogočna Krka, ki smo si jo ogledali z mostu, nas je vse prevzela s svojo smaragdno zeleno barvo.
Najbolj od vsega pa smo se razveselili ponovnega snidenja z Zvonko in Jožetom. To so trenutki, na katere čakamo celo leto. Zvonka in Jože in naši dnevi, preživeti v brunarici Petric, so za nas neprecenljivi.
