V sodelovanju z OŠ Šenčur smo navezali stik z gospo Matejo Nolimal, vodnico reševalnega psa, ki je doma v Šenčurju. Ker se v enoti Šenčur peš odpravimo v muzej, knjižnico, šolo in razne sprehode, velikokrat naletimo na pse, ki se sprehajajo sami in jih ne poznamo. Zaradi tega nam je bila zelo dobrodošla ponudba gospe Mateje, da nam predstavi kako pravilno ravnamo s psi, ki jih srečamo in kako si lahko pri tem pomagamo.
Tako nam je gospa Mateja predstavila opremo in pripomočke, ki jih potrebuje vsak lastnik psa. Nekaj pripomočkov pa je bilo posebej za reševalne pse. Opisala nam je primere, kdaj lahko tuje pse božamo, kdaj ne, katerih psov se moramo izogibati in katerih ne. Zanimivo nam je bilo tudi, da imajo psi lahko poklic. Opisala nam je posebnosti, kako spoznamo da so psi reševalni, policijski, vojaški, pomočniki invalidom….
Vsak je dobil knjižico, kjer so na zanimiv način opisana navodila za pravilno ravnanje ob srečanju s psi, ki jih ne poznamo. Na koncu smo vsi z veseljem pobožali Iško in ji ponudili priboljšek. Gospe Mateji in Iški smo se zahvalili za obisk.
Andreja je srečanje opisala takole: Gospa je povedala veliko stvari kako mora biti pes privezan. Ko hodimo s psom po cesti, mora biti pes privezan. Pes ne sme biti nikdar spuščen, razen doma za ograjo. Všeč mi je ime psičke, Iška. Imela je več vrst hrane, tudi nekaj pasjih bombonov. V nahrbtniku je gospa prinesla različne stvari, posodo za psa, torbico, kamor lahko daš hrano za psa, da ne nosiš po žepih, nagobčnik, nekaj igrač za psa. Psička je bila zelo mirna. Barbari je dala na noge svoje tačke. Upam, da bo Iška še prišla kdaj k nam na obisk.
